Charr cosplay: tako okvirno

Sveti penis, ta projekt je bil na čakanju presetno dolgo. Ampak ker teh blogov itak nihče ne bere, je načeloma vse vredu.

V prejšnjih, zgolj-v-angleščini spisanih epizodah smo razmišljali o tem, kako velik naj bo kostum. Končali smo z preučevanjem anatomske združljivosti in prišli do te slike:

Vidite kako težavo?

Tako je. Primerjam z modelom človeka iz igre. Če hočem natančnost, moram primerjati s sabo — to pa spremeni nekaj stvari. Najbolj očitno: ta “primerjava velikosti” nekoliko zapostavlja dejstvo, da so charri približno dvakrat širši od ljudi. To je problem. Če bi bil kostum širši od mene, potem bi moje roke v kostum pasale precej slabo ali pa sploh ne.

To pomeni, da moramo spremeniti tudi razmerje dimenzij kostuma.

Imam pa eno težavo: trenutno s tem projektom zamujam že pol leta, tako da rabim te stvari nagruntat zdejle koj.

Začel sem z molitvijo k svetemu Billyju Mitchellu, ki mi je v sanjah razodel bližnjico do cilja. Osnovna zamisel bližnjice je bila videti nekako tako:

1. Naredi tisto, po čemer me /r/GuildWars2 pozna, in potegni 3D model iz igre
2. Skeniraj se v 3D
3. V Blenderju premakni izlušlen model charra čez 3D model mene
4. lattice modifier
5. vrzi oboje v Plasticity in tam skiciraj ogrodje kostuma (vključno z vezmi, s katerimi bom kostum pritrdil nase) na uvoženih 3D modelih
6. gg ezzzzzzzzzz

To “idejno zasnovo” sem dodobra prečital. Vse skupaj se je zdelo dobra ideja. Neprebojna, celo.

Pridobivanje 3D modela iz igre je bilo zelo enostavno, še posebej zdaj, ko imam orodja, ki samodejno popravijo popačenja modela (lahko bi dobil tudi nepopačen model v T-pozi, ampak sem se iz različnih razlogov odločil modelirati ogrodje v “privzeti mirujoči pozi”). Ampak tu se #ez4ence konča.

jst.STL

Problem z mojim 3D skenerjem je, da je namenjen skeniranju majhnih predmetov z razdalje 10–30 cm. To pomeni, da je za namene 3D skeniranje človeka stvar totalen in popoln kurac.

Ali imam še kakšno drugo možnost?

No, fotogrametrija obstaja. Lahko (in sem) prosil brata, da naredi ogromno fotografij iz ogromno različnih kotov. Plan B je bil posneti 4K video obhoda. Plan C je bil, da me poskenira s svojim iPadom. Menda ima lidar.

Na YouTubu imaš ogromno ljudi, ki pravijo, kako enostavni so vsi trije pristopi.

V praksi: v službi 8 ur na dan sedim za računalnikom. V prostem času preostanek dneva porabim za hobije, ki prav tako vključujejo sedenje za mizo, obenem pa morda pojem tudi malo preveč. Ali izgledam kot nekdo, ki lahko 3 minute popolnoma mirno drži T-pozo brez tresenja?

Da sploh ne omenjam, da imam zelo malo oblačil, ki so oprijeta in niso črna, kar lahko povzroča … težave. Te sem do neke mere skušal ublažiti tako, da sem fotoaparat nastavil tako, da so bile slike presvetle. V teoriji bi moralo to črno potisniti v odtenke sivine, kar bi izboljšalo možnosti, da dobim od tega vsaj nekaj.

Meshroom (program za pretvarjanje slik v 3D modele) se je trudil na vse pretege, a vendar ni prinesel željenih rezultatov. Moje roke so preprosto izginile, ker se je izkazalo, da je držanje popolne T-poze brez najmanjšega premika za 2-3 minute zelo težko.

To je bil rezultat s fotografijami.

To sem dobil iz videa:

Resnici na ljubo so noge videti precej dobro glede na to, da sem imel črne hlače. Vsekakor veliko bolje kot model, ki ga je skupaj spravil iPad. Sicer je res, da naj bi Jabolčnik mel lidar in podobno … ampak menda ta lidar ne deluje v načinu za skeniranje predmetov (vsaj tako pravi moj brat), zato tudi on rekonstruira 3D model iz slik.

Na žalost iPad ni bil nastavljen na preosvetlitev (niti ne vem, če aplikacija, ki jo je brat uporabljal za skeniranje, to sploh omogoča), kar pomeni, da so bile moje hlače na skenu popolnoma črne — kot črna luknja, ki požre vso svetlobo. Rezultat je bil komično nenatančen model: trebuh je bil dvakrat večji kot bi moral biti, noge pa kot zobotrebci.

Bil je še drugi poskus, kjer sem si na oblačila nalepil kup maskirnega traku. Brat me je poskeniral, ampak je moral oditi, preden se je obdelava končala. Na ta model še čakam.

Dogodivščine s kuhinjskim mešalnikom

Čeprav nisem navdušen nad modeliranjem na trenutnem modelu sebe, bo vseeno dovolj dober za prilagoditev velikosti charr modela bližje moji velikosti. Po tem, ko sem na charr model dodal lattice in premikal njene točke, sem sčasoma dobil nekaj, kar se relativno spodobno prilega mojemu telesu.

Ampak za kakšno ceno? Lattice je ogromen, težko obvladljivo sračje gnezdo:

Za končen rezultat pa lahko rečemo, da je relativno okej.

Je že res, da smo izgubili precej grbe in vratu, ampak ponavadi brez žrtvovanja določenih stvari pač ne gre. Če bi imel bolj zdravo težo, bi jo verjetno lahko delno povrnil tako, da bi “potegnil trebuh nazaj” na kostumu … verjetno. Ampak tako pač je.

Na tej točki me začne motiti, da 3D sken nima mojih rok, zato sem poskusil poskenirati samo roko s svojim skenerjem. Kako je šlo?

Ja, spomnilo me je, kako zanič je ta skener. Najprej pravi, da sem preblizu. Premaknem ga za pol centimetra — predaleč. Potem začne nekaj jamrati, da je “predmet (moja roka) zunaj pogleda”, ČEPRAV GA VIDIM V PREDOGLEDU, potem USB konektor odloči biti krhek ko snežinka in — ups, izgubljena povezava. Ko znova začnem, skener zajame EN (1) naključen okvir točk v prostoru. Seveda je ta okvir bolj ali manj halucinacija⁰¹3D skener in pripadajoče programje ne uporabljata UI, tako da ne govorimo o halucinacijah umetne inteligence — skratka, zajeme jebene smeti — in potem te sili, da se “vrneš na že skenirano območje.” Kar pa ne moreš, ker je “območje” le nekaj naključnih točk. Tako moraš večkrat znova začeti; in ko začneš jovo na novo, spet sviraš tisto staro “preblizu, predaleč, nikoli prav” pesnitev. Sčasoma mi sicer uspe uspešno skenirati roko, iiiin …

Ja. Tudi položaj komolca bo treba popraviti.

Ogrodje

Zdaj, ko imamo 3D model, lahko modele iz Blenderja vržemo v nek približek CAD programa ter tam preko le-tega narišemo mrežo za naše ogrodje.

V Plasticityju je to zelo enostavno: uvoziš mrežo in začneš risati krivulje po njej. Na srečo Plasticity samodejno pripne kontrolne točke na površino mreže in se nikoli ne zatakne na neki naključne točke brez razloga. Pripenjanje vedno deluje smiselno in nikoli ne povzroča absurdnih odločitev, zaradi katerih bi citiral določen Mentour Pilot vide—

Ja. Pripenjanje v Plasticity kdaj pa kdaj zna bit totalen poden.

Ampak preden opravimo preveč dela, se dajmo vprašat:

• A res hočemo delati na grobi mreži?
• A res hočemo delati na mreži, ki vsebuje grivo lika, pa še vse ostale smeti, ki nam bodo zgolj v napoto?

Seveda ne. Če skiciramo na grobi mreži, bo rezultat precej nenatačen ter potencialno neenakomeren. Tako da dajmo najprej vse skupaj spucat, da se ne bomo rabli znucat, ter na vse skupaj vrzimo še en subdivision surface modifier.

Mnogo bolje.

Izkaže se, da se — v kolikor uporabljamo model z višjim številom poligonov — kontrolne točke precej raje pripenjajo tja, kamor hočemo. Zunanje ogrodje je tako relativno hitro pripravljeno — vsaj del okrog nog.

3D tiskanje na FDM tiskalniku gre zelo počasi, zato sem se najprej lotil nog. Ostalo lahko počaka do takrat, ko se bodo noge že tiskale.

Čas za razodetja: bi koga presenetilo, če rečem, da nisem vedno ubiral bližnjic?

Problem sponk, ki držijo ogrodje na nogah, sem skušal rešiti že lani jeseni. Prvi poskus je bil penis. Vse skupaj je vzelo zelo dolgo, predvsem zato, ker je bila XY ravnina obroča nagnjena.

Prvo različico teh obročov sem enkrat že natisnil s TPU. Preiskusil sem tudi, kako dobro se prilegajo mojim nogam. Prilegali so se relativno vredu, a hkrati niso bili tako trdi, kot bi si želel. Zaenkrat zgleda, kot da bi bilo dobro na sredino obroča dodati nekaj kosov iz PLA — zgolj zato, da nekoliko “utrdim” model. A o tem bomo razmišljali, ko bo čas za tiskanje.

Poskrbimo, da bomo ogrodje lahko tiskali

Zdaj je ogrodje samo niz črt brez debeline. Če hočemo, da bo tiskalnik kaj nastisnil, jih je treba odebeliti.

Do te točke sem zgolj predvideval sem, da ima Plasticity v svojem naboru orodij tudi nekaj, kar lahko raztegne oblike vzdolž poljubne poti. Predvsem zato, ker je to kos programja, ki me je stalo pol letne plače ¹²€170 ko ne pretiravam, kar je precej drago … a hkrati tudi ne ravno. AutoCAD stane toliko na mesec, medtem ko je bil Plasticity enkraten nakup z enim letom nadgradenj. Kar je v bistvu kar nevarna igra, ampak na koncu dneva so bila moja predvidevanja pravilna. Plasticity ima “sweep” orodje.

Ker sem predober za branje navodil za uporabo, sem skušal stvari pogruntati sam. Narisal sem kvadrat, ter ga razvlekel vzdolž ene izmed krivulj. Rezultati krivulji niso bili niti malo podobni, vendar pa se je zdelo, da je bil vsak konec nastale oblike od krivulje oddaljen za enako dolžino.

Zdi se, da bo to zastonj rešilo eno izmed stvari, ki sem jih odlašal.

Torej: ogrodje je narisano na zunanji površini lika. Ampak tam bo krzno, pod njim pa 1–2 cm pene. Ogrodje mora biti pod peno — torej, zamaknjeno za 1-2 cm navznoter.

Če naš pravokotnik primerno zasukamo in ga postavimo na pravo lokacijo, potem z uporabo sweep funkcije dobimo natanko to, kar hočemo:

To je kar lepo. Težava bližnje prihodnosti je bila rešena zastonj, brez da bi rabil kaj storiti.

Stvari so tako nekaj časa tekle brez večjih težav. Sčasoma je bilo ogrodje na nogi skorajda fertik. Ostala so le še stopala, ki pa … so bila problem.

Stopala

Težava s stopalom je to, da se gre stopalo med mene in tla, kar pomeni da so stopala kostuma nekako precenjen čevelj. Pri čevljih je lepo, če se ta prilegajo stopalom, drugače kar prosiš za žulje.

Tega se bom rešil tako, da bom znotraj kostuma obut v prave čevlje, kar reši eno izmed težav. Ampak to ni edina težava.

Stopala so v bistvu kar komplicirana stvar, kar pomeni, da bo snovanje mreže zanje kar velik izziv — da ne omenimo tega, da podplati ne bi smeli biti zgolj mrežno ogrodje.

Čas, da nehamo častiti našega svetnika Billyja in zlezemo na novo stopnjo goljufanja — nekaj, kar bi v kozji rog poslalo še Todda Rogersa. Se še kdo spomni našega high-ploly modela našega lika v naravni velikosti?

Od tega modela bi si lahko sposodili stopalo, odstranili kremplje, ter iz njega izkopali luknjo v približni obliki naše noge. Torej, tukaj je stopalo lika:

Potem sem skeniral čevelj ter zgladil vse manjše podrobnosti. S tem so bile sitnosti, ker ima kamera 3D skenerja dinamični razpon bolj v kurcu. Parket v moji sobi je pač precej svetel, čevlji pa ne. Skeniranje čevlja tako ni bilo kaj preveč uspešno, dokler nisem pod čevelj vrgel črne majice. Šele tedaj je 3D skener začel sodelovati z mojimi željami, in z veliko količino truda sem na koncu le dobil moj 3D model. Ker so boolean operacije z zelo podrobnimi modeli načeloma precej slaba ideja, sem model še nekoliko poenostavil.

Zdaj, ko imamo oba modela, lahko z boolean operacijami kmalu dosežemo nek rezultat, vendar pa bi s tem dobili velik model, ki bi nas stal veliko filamenta in — še bolj pomembno — veliko časa. Vseeno bi bilo zelo lepo, če bi bilo stopalo spremenjeno v ogrodje. Ali lahko model stopala pretvorimo v ogrodje brez mučenja s Plasticity?

Seveda, da lahko. V Blenderju obstaja wireframe modifier, ki pretvori robove mreže v 3D ogrodje. Ker nočemo, da je naše ogrodje preveč gosto, hkrati pa hočemo, da je mreža ogrodja narejena iz relativno debelih povezav, moramo wireframe modifier dodati na grobo mrežo. Ko imamo ogrodje, lahko v Blenderu narišemo par kvadrov, s katerimi definiramo območja, za katera želimo, da so zapolnjena. Ker wireframe modifier nekoliko razširi model, vse skupaj zaključimo še s booleanovim modifierjem v načinu preseka, s katerim omejimo velikost ogrodja na obliko, ki jo definira naša visokokakovostna mreža stopala.

Tako rešimo problem stopala. In ker je pisanje o teh stvareh v slovenščini precej nerodno, prilagam še sliko, ki prikazuje zgornji odstavek v bolj razumljivi obliki:

Seveda, na tej točki nismo še povsem končali, ampak dajmo za foro te stvari vreči v PrusaSlicer. Samo zato, da dobimo neko oceno, kako dolgo bomo potrebovali za 3D tiskanje.

V Blenderju to ni zgledalo tako veliko. Vse skupaj pa diši tudi po težavah. Dajmo vse skupaj razkosati v dele natisljive velikosti ter poskusimo še enkrat.

Na tej točki imam DVA MESECA, da vse skupaj dokončam.

Če bi bil to film Downfall, bi bili sedaj pri prizori, kjer generali Hitlerju predajajo novico, da stvari ne grejo kaj preveč dobro, na kar Hitler odgovori z:

Šteinerjeva 0.8mm šoba bo spravila čas tiskanja v meje normale.

Na kar generali rečejo:

General 1: Moj Führer, tvoj hotend …

General B: Tvoj standarden MK8 hotend ne more dosti hitro topiti plastike. Časi tiskanja se ne bodo pohitrili.

K sreči je poštar moj Volcano hotend dostavil prejšnji teden, kar bi mi moglo omogočiti, da stvari natisnem nekoliko hitreje. Vendar pa je menjava hotendov na tiskalniku kljub temu vzela skoraj cel vikend, kajti na ožičenju mojega tiskalnika se je pojavila težava. Hrček rajko (v resnici vezica) je pregrizel žico, prek katere je senzor dotika zaznaval, kje se nahaja plošča tiskalnika. Printer zaradi tega ni hotel delovati.

Diagnostika težave in iskanje mesta, kjer je bila žica pretrgana, je vzelo kar nekaj časa. Popravilo samo ni vzelo kaj veliko časa, ampak na tej točki je bil vikend že bolj ali manj izgubljen.

Zdaj, ko je printer sposoben tiska s .8mm šobo, je čas tiska padel na “tam štiri dni” (čeprav računica ne vkjučuje časa, ki se porabi za menjavo filamenta!).

Ampak to reši samo pol težave. Čas je bil skrajšan, poraba filamenta pa ne. Vsi trije deli bodo porabili okrog 2,5 kg TPUja, kar ne bo poceni. Trček računa 23€ na kolut (700g), kar moji denarnici ne bo všeč. 2,5 kile na stopalo tudi ne bo kul mojemu telesu.

Do neke mere lahko sicer škrtarimo naprej:

• ponavadi se priporoča, da se za tisk uporabljata dve steni. Ker .8mm šoba tiska stene, ki so dvakrat širše od sten .4mm šobe, bomo mogoče preživeli celo z eno samo steno.
• Ne rabimo, da model zgleda lepo. Zato lahko verjetno znižamo parametra “top shell thickness” in “bottom shell thickness” na večini modela

Seveda se bo to poznalo na trpežnosti modela, ampak glede na to da večina stopala ne bo rabila trpeti prevelikih obremenitev, lahko verjetno preživim z manj močno strukturo. V najslabšem primeru se lahko ogrodje ojača s silvertejpom.

Kar pomeni, da so stvari relativno kul … dokler se bodo stvari dejansko natisnile.

To je dobro mesto za tisti Padme jazjaz iz Vojne Zvezd.

Testni printi

Ker se bodo modeli tiskali kar nekaj časa, bomo stopala začeli tiskati kar takoj, z manj kritičnimi deli (kot preostanek ogrodja) pa se bomo ukvarjali medtem, ko se stopala tiskajo. Ker sem podplate dodatno ojačal, se je čas tiskanja stopal podvojil: trenutno smo obsojeni na “skorajda cel teden” na stopalo … ob predpostavki, da ne bo težav.

Rezultati so se, kot je v navadi, kar dosti razlikovali od teorije. TPU se na vse pretege upira sodelovanju. Med prvim poskusom tiskanja, so se obljubljene .9mm stene spremenile v mrežo tankih štren (nisem slikal). Ker se mi je zdelo, da je težavo povzročal izvlek filamenta (retraction), sem za naslednji tisk izvlek onemogočil. Končni rezultat? PLA podporniki so se natisnili, TPU šoba pa se je vselej zabasala takoj po prvem sloju.

ZNOVA IN ZNOVA.

Štirikrat v štirih poskusih.

Zopet se izkaže, da na vprašanje “a se mi splača to 3D printat” zelo dobro odgovarja citat J Allena Bracka:

Nočeš tega delat. Misliš, da hočeš, ampak nočeš.

Čas, da se sprehodimo do taktivatorjev in potegnemo “zasilni plan B” ročko.

Naslednja objava o tem projektu se nahaja tu.