Charr cosplay: snovanje glave

Prejšnja objava o tem projektu se nahaja tu.

Nisem najbolj prepričan, kako po vrsti si bodo sledili te zapisi, saj so zapisi razvrščeni glede na del kostuma — jaz pa (vsaj v teoriji) delam več stvari vzporedno. Ampak ker se “dejmo sprintat noge iz TPUja” poskus ni ravno najbolje obnesel, sem se raje premaknil na glavo.

Prav tako kot noge je tudi glava prevelika, da bi se natisnila v enem kosu. K sreči jo lahko kolikor toliko enostavno razelimo na tri dele (plus zobe):

Vendar pa ne moremo tega lepo vreči v splošno smer tiskalnika, saj v glavi hočem nekaj tehnike. Nekatere stvari so malo bolj nujne kot druge.

Nujne stvari so:

• kamera, ker hočemo videti, kaj se dogaja zunaj kostuma

In potem, če bo cajt, se lahko ukvarjamo še z animatroniko:

• animirane oči
• animirana ušesa
• usta, ki se premikajo med govorjenjem
• animacija za nos
• ekranček, ki bo izpisoval “ne, nisem iz Celja, majkemi⁰¹SloFluffCon se je začel v Celju, v Ljubljano se je premaknil šele za 2026 in 2027“

Vsi ti deli bodo rabili kar nekaj prostora, in placov, na katere ji bomo lahko šravfali. Zato rabimo pred predajo 3D modelov 3D tiskalniku poseči po filter papirju in sCADiti nekaj prilagoditev. Hkrati pa nam trenutno (ta odsek pišem sredi aprila) zelo zmanjkuje časa, tako da hočemo printati stvari čim prej. Zato bomo najprej snovali dele, ki zahtevajo najmanj sprememb.

Vrh glave

Vrh glave ni najbolj zahteven ali kompliciran. Tu se rabita zgoditi dve stvari:

• mesto, kamor lahko pritrdimo rogovje
• mesto, na katero se bo pritrdil preostanek kostuma

To pomeni, da nam ni treba storiti veliko. Rabimo dodati luknje za vijake in vijačne vstavke. Po vrhu glave bomo dodali še nekaj lukenj za M4 vijačne vstavke, kar nam dopušča, da lahko vrh glave pošljemo na printer zdaj, za pritrditev na hrbtenico pa skrbimo kasneje.

To lahko gre zdaj v slicer, ter potem naprej na tiskalnik. Naša sreča naleti na težave že kar takoj — prvi print ni bil ravno uspešen:

… vendar pa je bil dovolj uspešen, da je pokazal, da plastika ne spada med najlažje materiale. Pred ponovnim poskusom tiskanja sem tako znižal število sten iz 2 na 1, poleg tega pa sem v model dodal še dodatne luknje. Na koncu mi je uspelo zbiti težo iz pol kile na zgolj malo manj kot 300 gramov.

Posel uspšen.

Na žalost razlog za premik plasti tudi ni bil kaj dosti tuj: izkaže se, da se je hladilni jašek med tiskanjem zaletel v nekaj ter se odtrgal. Odtrgan jašek se je kljub temu še vedno držal glave tiskalnika ter ji preprečil, da bi se premaknila na skrajne desne položaje, ki jih je zahteval postopek tiskanja, bla bla, verjetno štekate (in če ne, potem ne zamujate preveč).

Morala zgodbe je: na prvi glavi tiskalnika sem ostal brez hlajenja. Upajmo, da zaradi tega ne bomo imeli težav v prihodnosti.

Gremo dalje.

Kamera

Rabim nekaj, kar lahko zajame video in ga pretaka do zaslona. Na začetku sem imel nekaj kandidatov:

• DJI osmo action cam oziroma Insta360 ekvivalent (lahko delujejo kot spletna kamera)
• poceni spletna kamera
• Raspberry Pi kamera

Slabost Raspberry Pi kamere je to, da zahteva Raspberry Pi. Slabost Raspberry Pi je to, da pride z HDMI priklomom (in ne samo, da je priklop HDMI — gre za HDMI mini priključek!), kar je nekoliko preveč omejujoče na strani zaslonov. Za FPV¹²en. First Person View: prvoosebni pogled — način daljinskega upravljanja vozil z uporabo očal, preko katerih operater daljinsko vodenega vozila lahko prejema sliko iz kamere, ki se nahjaja na vozilu. sem imel v mislih tri možnosti:

• Steam Index, ker imam. Ima: DisplayPort
• (ne tako) poceni kit za VR očala iz aliexpressa, ki večinoma pridejo z: DisplayPort
• AR očala, ki imajo: USB-C
• CardboardVR z starim Androidom na seznam kandidatov sploh niso prišla, ker se za pogled iz kostuma nočem zanašat na wifi

To takoj izključi RPi kot veljavnega kandidata. Je res, da obstajajo možnosti, s katerimi bi RPi kamere prepričali, da sodelujejo, vendar pa te možnosti vključujejo mrežo. Za najbolj kritične stvari se hočem ogniti kakršnega koli omrežja, kar nam pri kamerah pusti zgolj dve možnosti. Pri obeh pride do težav.

Torej, kamera mora biti skrita, drugače bodo minus točke. Imamo dve možnosti: nos in jamico za oko. Če hočemo na oči obesiti animatroniko, potem je edino “enostavno” mesto za kamero nos. Problem nosa je, da v nosni votlini ni ravno veliko prostora. Med konico nosa in nosnim grebenom je ~4 cm x 7-8 cm prostora, če se res res potrudimo. To takoj izključi veliko večino USB spletnih kamer, ker zašarijo preveč prostora. Še Osmo pride preblizu našim omejitvam, da bi nam bilo lahko udobno.

K sreči se izkaže, da imamo še četrto možnost.

Raspberry Pi kamera ni edina kamera, ki je namenjena za področje računalniškega vida. Če se sprehodimo do aliexpressa, lahko najdemo veliko USB kamera modulov, ki so že vnaprej nesestavljeni nam v pomoč. Če hočemo, da kamera lahko počne napredne stvari, stvari lahko postanejo kar drage — ampak za prvoosebni pogled pač hočemo čim večje število sličic na sekundo. Nočemo namreč, da nam po 5 minutah nošenja kostuma rata slabo.

Lepo bo, če bomo imeli tudi drugotne kamere za “pogled na tla takoj pod mano” in “pogled nazaj”, ampak ker so te kamere zgolj drugotnega pomena, se lahko gremo gorenjca in vzamemo poceni smeti, ki zmorejo le 720p30 ali manj. Ko ne rabiš visokih ločljivosti ali veliko sličic na sekundo, cena pade zelo hitro.

Pa se vrnimo nazaj k tuhtanju o dimenzijah modula. Če lahko zaupamo sliki, potem je prednji konec objektiva ~2-3 stran od vezja. To je kar dobra stvar, saj mi omogoča, da se veliko šarasto vezje premakne globje v gobec. In dlje kot smo od konice nosu, več prostora imamo na voljo za igro:

Te moduli so mo vedno bolj všeč. Mislim, da lahko oddamo naročilo in problem smatramo kot rešen.

Spodnja čeljust & zobje/čekani

Težava z zobmi je, da se prekrivajo z čeljustmi. Imamo dve možnosti:

• zobe lahko natisnemo kot del čeljusti
• zobe lahko natisnemo psoebej

Jaz sem se odločil, da jih bom tiskal posebej. Zato imam nekaj dodatnega dela. Najprej moram med zobe in čeljust dodati za špranjo prostora, kar ni pretežko:

Ko smo fertik, gremo lahko v plasticity, kjer na spodnjo čeljust dodam okvir za montiranje z luknjami za M3 vijačne vstavke. In ko sem že bil ravno pri tem, sem dodal dodatne “točke za pritrditev” (za M3 vijačne vstavke) ter tudi tečaj, okrog katega se bo lahko premikala čeljust:

S tem lahko začnemo tiskati spodnjo čeljust. Ampak ker nočemo, da bi čeljust vagala gram več kot mora, po modelu naštancamo še celgafuka negativnih delov. Končni rezultat:

Medtem ko 3D printer dela brr, lahko delamo na zobeh/čekanih. Tukaj stvari niso bile preveč zahtevne: na kopijo okvira čeljusti sem dodal še nekaj tolerance, zatem pa sem izvlekel 4mm blok, na katerega bodo pritrjeni čekani, ter ga odcepil v ločen del. Za konec sem v okvir dodal še luknje za vijake in — čekani so pripravljeni za tisk.

Tako se sprehodim do tiskalnika, in 6 ur kasneje imamo rezultate:

Ni mi lih všeč, kako so se manjši čekani držali podpore bolj kot okvirja, na katerem bi morali stati. Ampak če ste slikam posvečali več pozornosti kot jaz, potem ste mogoče opazili še drugo težavo.

Tako je: vstavki s čekani so nekam sumljivo oglati tam spredaj, vendar pa čeljust na tem mestu nima izrezka. Od čekanov bi moral odšteti še čeljust, vendar pa sem na to pozabil. Sprva sem se te težave mislil lotiti z orodjem, ki mi zna zapeti pesem Slovenski Superboy to me (‘dremel’ za vse zoomerje in mlajše), vendar pa sem se na koncu odločil za ponovni tisk — tokrat z tanjšimi plastmi in več stenami. S tem sem dosegel bolj gladke površine pred brušenjem, ter več maneverskega prostora (in prostora za napake) med brušenjem.

Po brušenju so se čekani še pobarvali, ker je to pač treba storiti ne nočeš, da stvari zgledajo plastično. Na koncu so se stvari izkazale kar v redu:

Glavni del glave

Tukaj se stvari začnejo prav zares plesti. (No, niso ravno zapletene, ampak je veliko). V glavnem delu glave si rabimo pustiti prostor za:

• kamero
• jamo za oko (neobvezno: animatronika)
• neobvezno: animatronika za nos
• neobvezno: animatronika za ušesa

Pa nekam rabim dat še tečaj za (neobvezno) premikajoča se usta.

Da ohranimo dolgo zgodbo kratko: začel sem z osnovno lupino glavnega dela. Temu je sledilo preveč časa za risanje poligonov za zniževanje teže povsod, kjer se je dalo. Zatem sem dodal še podporne dele in mesta za nameščanje dodatkov, in na koncu sem povsod posul še valje v obliki M3 vijakov. Od osnovne oblike se je najprej odštelo telesa za zniževanje teže, potem se je dodalo podporne dele, na koncu pa se je od vsega odštelo še cilindre za vijake (in ostale pomembne izrezke).

Seveda precej posplošujem. Izvorna lupina ni bila surov model iz igre: luknje na nosu so bile povečane, deli nosu pa so bili potisnjeni ~5mm navzven. To je bilo treba storiti, ker je nos eden redkih delov glave, ki ne bodo pokriti z dlako.

Na sprednjem koncu sem prav tako dodal dele, ki bodo v nos vrezali 1-2mm široke reže. Če se izkaže, da bomo imeli čas za animatroniko v nosu, potem nam bodo te kanali omogočali, da nos premikamo z manj sile.

Fajn. Čas, da vse vržemo v slicer.

V OrcaSlicerju vse skupaj sestavimo skupaj. Tu dodamo tudi nekaj dodatnih modifierjev, saj želimo, da so premični deli nosu natisnjeni s TPUjem.

Življenski strokovni namig: če kdaj delaš take stvari, je lepo čim več stvari naresti zunaj OrcaSlicerja, ker je uporabniški vmesnik tega programa precej neroden in relativno sovražen do uporabnika takoj, ko imaš na plati več kot 2 modifierja in negativna dela. A hočeš premaknit ali zavrteti svoj model? Jebi ga, majhno puščico si zgrešil za en piksel, zato bo program zdaj namesto tvojega modela premaknil eno naključno stran nekam, kamor nočeš.

Tako narežem model, ne-opazim da se nekateri podporni elementi niso ustvarili, se sprehodim do tiskalnika in kliknem ’tiskaj’. Zaenkrat zgleda, da bom glavo sestavljal čez približno 30 ur.

Aja, a si res mislil da se bo pri tem projektu ena stvar sprintala v prvo? Pomisli še enkrat.

Seveda stvar ni šla čez, in jo bo treba natisniti še enkrat. Tokrat sem se odločil, da bom nos pametno ločil od glavnega dela glave. Še dobro, da sem to storil, ker se tudi v drugo TPU ni natisnil pravilno — a zdaj me bo ponovno tiskanje namesto 30 ur stalo zgolj 7-8 ur. Zakaj se TPU ni natisnil? Zih ne zato, ker sem po tisku zob drugo šobo pozabil spremeniti nazaj na TPU profil.

Ponovitve tiskanja so bile nekoliko bolj uspešne, vendar pa je bil nos sedaj preveč trd. Tako sem se še nekaj časa igral z nastavitvami. Za začetek sem znižal gostoto na 10%, ker se je izkazalo, da je 20% v bistvu kar veliko. To je stvari nekoliko izboljšalo, ampak ne toliko, kot sem upal: izkaže se, da premikanje nosu najbolj omejuje “čejust” — torej, okvir za zobe in ostale stvari; to pa je nekaj, česar (si ne) moremo (privoščiti) popraviti.

Ampak niso vse novice slabe. Zgornji čekani pašejo v svojo luknjo.

Zgornji čekani so torej edina stvar, ki ne potrebuje sprememb ali ponovnega tiskanja. Tako da si privoščimo malo šampanjca za prvo stvar, ki nas ne vrže nazaj za risalno desko ali celo vse do plana B.

Izkaže se tudi, da printer tiska brez težav kljub temu, da smo izgubili hladilna jaška na obeh glavah.

Vsaj do sedaj. Pred samo imam še kar nekaj stvari, ki jih je treba narediti ter kar dosti priložnosti, da se sreča pokvari.

——

Naslednje poglavje tega projekta se nahaja na tej povezavi.